Prodniki

 

Sinoči sem sanjal. V sanjah sem razmišljal: »Jutri bomo odšli zgodaj in večino dneva hodili v gorah. Ko bom imel končno čas, da napišem torkovo učenje, bo a Kitajskem že pozna noč. Kaj, če nekaj napišem zdaj.« V tem trenutku se je v mojem umu pojavil dhamma razmislek, ki mi je zelo ugajal. Nasmehnil sem se z zadovoljstvom.
 

Potem sem se zbudil. Pogledal sem skozi okno v jasno gorsko nebo, polno zvezd. Spomin na sanje se je zelo jasno pojavil v mojem umu. Spomnil sem se skrbi, da objavim svoje učenje, in potem sem dojel: nisem se mogel spomniti samega učenja. Zahihital sem se.
 

Potem sem pomislil: »No, ni slabo, če začneš dan s hihitanjem. Prvič, mislim, v 64 letih. Zakaj ne napišem, kaj se je ravnokar zgodilo?« In tako sem storil.
 

Potem sem mislil: «A to vendar ni učenje, a ne?« Nato sem se spomnil, kako sem govoril skupini mladih menihov: »V samostanu se vaše želje, pogledi in mnenja, vaša domišljavost vedno znova krešejo s tistimi vaših tovarišev menihov. Morda ni ravno spokojno, a to ni slaba star. Tako kot kamni ob urnem gorskem potočku. S časom se obrusijo v lepe gladke prodnike. Sedaj ste kot razbrazdane skale. Stremite k prodnikom.«
 

Potem sem pomislil, »to bo dovolj«.

-adžan Džajasaro