Dejanja Prijaznosti

Pred veliko leti sem romal od Bodhi Gaye, kjer je bil Buddha razsvetljen, do Saranathija, kjer je prvič učil. Šel sem po daljši poti, ki je vodila daleč od hrupnih avtocest. Ko sem hodil skozi odmaknjene vasi, sem čutil veliko veselje: gotovo je tako, kot so se počutili menihi v času Buddhe. A na žalost ni bil moderni svet daleč stran. V torbi sem imel letalsko vozovnico in moral sem se držati skrajnega roka. Zadnji del potovanja sem hodil ob železniški progi. Neke noči sem srečal dva železniška delavca, ki sta pregledovala progo. Rekla sta, da je nevarno hoditi ponoči in vztrajala, da me pospremita do naslednje postaje. Tam sta me povabila, da prespim noč z njima v betonski lopi na koncu perona. Noč je bila strupeno mrzla in privolil sem. Potem je eden od mož izginil. Nekaj minut kasneje se je vrnil v lopo s sramežljivim nasmehom na obrazu, noseč veliko opeko. Z velikim spoštovanjem mi je ponudil opeko, pokazal na mojo glavo in rekel: »Blazina.« To je bilo eno najbolj ganljivih daril, kar sem jih kdaj sprejel. Nekaj čudovitega je v takih dejanjih prijaznosti. Dvomim, da je bila kateremu od mojih bralcev kadarkoli ponujena blazina iz opeke, sem pa prepričan, da je bil vsakdo kdaj deležen nepričakovane prijaznosti. Spomin na te trenutke in priklic teh trenutkov v um lahko pomiri vznemirjen um in prinese veselje, ko smo slabe volje.

- adžan Džajasaro